Dodatne informacije
Pohorje
BARJANSKI GOZDOVI
Barjanski gozdovi (HT 91D0*): gorska barjanska ruševja in barjanska smrekovja
Zgodovinski razvoj je pripeljal visoka barja do najvišje razvojne stopnje, gozda. Tam kjer so razmere preveč ekstremne za smreko se pojavlja ruševje (Ribniško barje, Lovrenška jezera).
AKTIVNA VISOKA BARJA (HT 7110*)
Visoka barja so oligotrofne (z malo ali skoraj nič mineralov in hranil), kisloljubne združbe šotnih mahov, ki tvorijo šoto in dobivajo hranila samo s padavinsko vodo. Nastajajo v hladnem podnebju z visoko količino padavin. Značilne vrste, poleg šotnih mahov, so še navadna rožmarinka (Andromeda polifolia), malocvetni šaš (Carex pauciflora), nožničavi munec (Eriophorum vaginatum), okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), rušnati mavček (Trichophorum cespitosum), gola mahovnica (Oxycoccus microcarpus) in druge. Projektno območje nahajanja so Lovrenška jezera in Ribniško barje na Pohorju, katerih razvoj je v sukcesijski stopnji z lesnimi vrstami. Barja v celoti prekriva ruševje (Pinus mugo).
NARAVNA DISTROFNA JEZERA IN OSTALE STOJEČE VODE (HT 3160)
Distrofna jezera na Pohorju so nastala na visokih barjih sekundarno, z erozijo šotne površine ali z zajezitvijo potoka s pomočjo človeka. Globina je običajno do 1 m, le v akumulacijah je večja. Voda je izrazito kisla (pH 3,5–4,5) in revna z mineralnimi snovmi. Temne barve je zaradi huminskih kislin. Značilne vrste so različne vrste mahov: Cladopodiella fluitans, Drepanocladus fluitans, Gymnocolea inflata, Sphagnum cuspidatum in alg iz reda Desmidiales (lepotke). Včasih se razvije plavajoča vegetacija - mešinke (Urticularia spp.). Pogosta spremljevalka je tudi kljunasto šašje (Carex rostrata).
PREHODNA BARJA (HT 7140)
Najznačilnejše združbe prehodnih barij so združbe nizkih in srednje visokih šašev, skupaj s šotnimi (Sphagnum sp.) in nekaterimi drugimi mahovi. Voda sega do površine ali na njej zastaja in vsebuje malo ali skoraj nič mineralov in hranil. Absolutni značilnici prehodnih barij sta šotni mah Sphagnum riparium in orhideja barjevka (Hammarbya paludosa). Druge značilne vrste so še kljunasti (Carex rostrata), dlakavoplodni (C. lasiocarpa) in kalužni šaš (C. limosa), navadni mrzličnik (Menyanthes trifoliata), navadna rožmarinka (Andromeda polifolia) in močvirski petoprstnik (Potentilla palustris). Odprte površine barij so pogosto porasle s traviščno vegetacijo, med katerimi prevladuje trava modra stožka (Molinia caerulea). Na prehodnih barjih se mestoma tudi pojavljajo erozijske oblike, barjanske uleknine. Te omogočajo obstoj visokobarjanskim vrstam, kot so okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), nožničavi munec (Eriophorum vaginatum), rušnati mavček (Trichophorum cespitosum) in dlakava mahovnica (Oxycoccus palustris). Na projektnih pilotnih območjih lahko govorimo o dveh različnih razvojnih (sukcesijskih) stopnjah prehodnih barij. Na Pohorju prehodna barja poraščajo krnjave smreke nižje rasti, ki proti robu prehajajo v barjanska smrekovja. Smreka (Picea abies) je tako kot stožka pokazateljica boljših rastiščnih razmer v primerjavi s tistimi, ki jih porašča ruševje (Pinus mugo). Na Zelencih na prehodna barja sili trstičje (Phragmites australis).
DIVJI PETELIN
Divji petelin (Tetrao urogallus) velja med ljudmi za karizmatično in skrivnostno ptico. Za vrsto je značilen spolni dimorfizem, samec in samica se razlikujeta po velikosti in obarvanosti. Samec - petelin je temno kovinske barve, nad očmi ima živo rdeče obarvano kožno gubo oz. rožo. Samica - kokoš je rjavo grahasta, kožna guba nad očmi pa je manj izrazita. Prebiva v gorskih presvetljenih iglastih in mešanih gozdovih. V gozdovih mora biti dovolj jagodičja kot so maline in borovnice, ki so njegov glavni prehranjevalni vir preko večjega dela leta. Pozimi, ko zapade sneg so njegova poglavitna hrana iglice smreke, v spomladanskem času popje listavcev.
Spomladi se divji petelini zbirajo na rastiščih. To so območja kjer divji petelini svatujejo, se rastijo. Petelini pričnejo peti iz drevesa na katerem prenočujejo že pred svitom. Kmalu se spustijo na tla, kjer se postavljajo pred drugimi petelini ter dvorijo kuram. Kura zleže jajca v plitko kotanjico v tleh. Za jajca in kasneje tudi za mladiče - begavce, poskrbi sama. Do svoje prve zime se divji petelin prehranjuje zlasti z beljakovinsko hrano (žuželke, nevretenčarji).
Številčnost divjega petelina v Sloveniji upada. Na Pohorju, ki je nekoč veljalo kot območje z nadpovprečno številčnostjo petelinov so zgolj še posamezna aktivna območja. Iz Trnovskega gozda je v letu 2011 celo izginil, medtem ko je na snežniškem in kočevskem populacija pred propadom. Zaskrbljujoče je, da se šibi tudi jedro populacije v alpskem svetu, kjer pa je vseeno še moč opazovati rastišča s tremi, štirimi in še več rastočimi petelini. Divji petelin velja za vrsto, ki je neprilagodljiva na večje spremembe v dinamiki in funkciji bivališča. Dejavniki ogrožanja so številni in kompleksni od fragmentacije bivališč, nemira, do pomanjkanja prehranske komponente in porasta številčnosti plenilcev.
RUŠEVEC
Ruševec (Tetrao tetrix tetrix) je palearktični favnistični element, katerega areal obsega borealno cono iglastih gozdov in gozdno tundro Evrazije, kot tudi južno ležeče gorske masive Evrope in Centralne Azije. Ruševec, živeč v alpskem prostoru, kaže veliko navezanost na zgodnje sukcesijske stadije razvoja gozdov, ki so nastali kot posledica naravnih dejavnikov oz. kot posledica izkoriščanja/krčenja gorskih gozdov. Ruševec potrebuje v življenjskem okolju pestro krajinsko zgradbo, kjer pokrije potrebe po hrani, ima na voljo odprte oz. delno zaraščene površine za rastitev, dobro kritje za gnezdenje in nočišča v krošnjah dreves. V Sloveniji vrsta prebiva v alpskem svetu ob zgornji gozdni meji, na barjih, resavah ter na gorskih traviščih.
Ruševec spada v družino koconogih kur. Gre za diurnalno vrsto, pri kateri je izražen spolni dimorfizem. Samec ima kovinsko modro-črno perje, repna peresa – krivci so v obliki lire, nad očesom rdeče obarvano kožnato gubo »rožo«, ki je v času paritve izrazita. Samica je občutno manjša, barva perja je oker-rjava, peresa imajo prečne črne pasove.
Glede prehrane velja ruševec za oportunista. Kljub pestri in v alpskem prostoru lokalno povsem različnemu naboru rastlinske prehrane predstavljajo vrste rastlin iz rodu Vaccinium (borovnica, brusnica, močvirska borovnica ...) in mlade rastline jesenske vrese v poletnem času poglavitno prehransko komponento. V zimskem obdobju so najpogostejše vrste grmičevja in drevje – popje in iglice še posebno brsti jerebike, rušje in macesen. Prehrana mladičev – kebčkov je zlasti beljakovinska (mravlje, larve insektov).
Ruševec je ena od vrst ptic, ki je ogrožena v evropskem merilu. Kot največje nevarnosti za upad populacije ruševca v Evropi je na prvem mestu izpostavljena degradacija in fragmentacija (izguba) bivališča, sledi majhna velikost populacije, vpliv plenilcev in človeške motnje.
