Dodatne informacije
Mura Petišovci
NARAVNA EVTROFNA JEZERA
Naravna evtrofna jezera z vodno vegetacijo zvez Magnopotamion ali Hydrocharition (HT 3150) so habitatni tip z večinoma prosto plavajočimi združbami (Hydrocharition), ki pokrivajo plitvejše stoječe vode, bogate s hranili. Med značilne rastlinske vrste zveze Hydrocharition spadajo mešinka (Urticularia sp.), vodna leča (Lemna sp.) in žabji šejek (Hydrocharis morsus-ranae). Na območjih, kjer ni strnjenega pokrova plavajočih rastlin, uspevajo zakoreninjene podvodne vrste (Magnopotamion). Značilne vrste so rmanec (Myriophyllum sp.), dristavci (Potamogeton sp.) in rogolist (Ceratophyllum sp.). Pomemben dejavnik za obstoj tega habitatnega tipa je spreminjanje vodostaja, kar zadržuje sukcesijske procese in pospešuje mineralizacijo. Voda lahko pogosto usahne.
Na projektnem pilotnem območju Mura, sodijo vse tri mrtvice (Nagy Parlag, Csiko Legelo, Muriša) med naravna evtrofna jezera z vodno vegetacijo zvez Magnopotamion ali Hydrocharition. Z vidika ohranjanja vrst so vse tri mrtvice poslednje naravno zavetišče (refugij) močno ogroženih in ranljivih vrst v Sloveniji, predvsem dveh vrst: vodne praproti plavajočega plavčka (Salvinia natans) in vodne škarjice (Stratiotes aloides).
VELIKA SENČNICA
Velika senčica (Umbra krameri) je naša edina avtohtona vrsta iz družine senčic. V Sloveniji je zelo redka in omejena samo na skrajni SV del države. Naseljuje mrtve rokave rek in mrtvice, ki jih prekriva gosto vodno rastlinje. Angleži imenujejo senčice »mudminnows«, kar pomeni pisanci, ki živijo v blatu. S tem nakazujejo, da senčice preživijo precejšen del svojega življenja zarite v blatno dno jezer ali rek.
Vretenasto telo, pokrito z velikimi luskami, je dolgo 5–9 (11) cm. Samci so manjši od samic. Telo je zelenorjavo, pogosto z nepravilnimi temnimi pikami. Vzdolž bokov poteka tanka svetla proga. Vse plavuti so zaokrožene, najizraziteje repna plavut. Velike senčice so samotarske ribe in branijo majhen teritorij. Drstitev poteka od marca do aprila, ko samica odloži do 2000 iker med gosto vodno rastlinje. Samica varuje ikre, dokler se ne izležejo mladice. Življenjska doba je od 4 do 5 let. Hrani se z ličinkami vodnih žuželk, rakci in drugimi vodnimi nevretenčarji. Ogroženost: V zadnjih 15-ih letih se je populacija v Evropi močno zmanjšala. Velika senčica je popolnoma izginila na Slovaškem in v Avstriji. Vzroki so izsuševanje močvirnih predelov za poljedelske namene in spreminjanje namembnosti zemljišč. Možen vzrok je tudi škropljenje poljedelskih površin in reguliranje voda, kar ima za posledico izginjanje vodnega rastlinja. Učinkovito varovanje te ribje vrste bi bilo samo v ustanavljanju rezervatov in pa naseljevanje v vode, kjer je nekoč živela.
Vir:
Meta POVŽ in Boris SKET, 1990. Naše sladkovodne ribe. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Paul VEENVLIET in Jana KUS VEENVLIET, 2006. Ribe slovenskih celinskih voda: priročnik za določanje. Grahovo: Zavod Symbiosis.
DRISTAVIČNI SPRELETAVEC
Dristavični spreletavec (Leucorrhinia pectoralis) je v Sloveniji redka in močno ogrožena vrsta, ki se pojavlja skoraj izključno v SV delu države. Razvoj vrste v stadiju ličinke traja dve leti, odrasle žuželke pa se pojavljajo od srede maja do srede julija. Naravna življenjska okolja so mezotrofne do evtrofne rečne mrtvice z bogato razvitim vodnim in obrežnim rastlinjem (Magnocaricion – visoko šašje). Pomembna sekundarna bivališča so stari ekstenzivni gojitveni ribniki z ohranjeno obrežno in vodno vegetacijo na območju zaraščanja oziroma kopnenja. Poleg vodnega bivališča so pomembna tudi ustrezna kopenska bivališča (gozd, grmišča in druge ekstenzivne površine) v bližnji okolici. Ogroženost:
(1) Nenaravna evtrofizacija stoječih voda zaradi vnosa rib (mrtvice), hranjenja rib in druge oblike onesnaževanja.
(2) Neposreden plenilski ali kompeticijski pritisk ribje populacije (vrstna sestava).
(3) Praznjenje in polnjenje ribnikov v neprimernem času.
(4) Uničevanje in posegi v naravno obrežno zarast.
(5) Pretirana uporaba biocidov in pretirano gnojenje njivskih in travniških površin v okolici vodnega bivališča.
Prisotnost dristavičnega spreletavca je bila na raziskovanih mrtvicah na projektnem pilotnem območju Mura - Petišovci potrjena.
Vir:
Matjaž BEDJANIČ, 2011. Projekt »WETMAN 2011-2015«: Popis začetnega stanja in raziskave vpliva projektnih aktivnosti na populacije kačjih pastirjev (Odonata): pilotno območje Mura – Petišovci. Prvo poročilo.
MOČVIRSKA SKLEDNICA
Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je edina slovenska domorodna sladkovodna vrsta želve. Aktivna je od februarja do sredine novembra. Zimske mesece hibernira (zimsko mirovanje) v vodi v mulju, izjemoma pa tudi na kopnem. Prehranjuje se s polži, vodnimi in kopenskimi žuželkami ter njihovimi ličinkami, dvoživkami, raki, mehkužci, ribjimi mladicami in ikrami, mrhovino in vodnimi rastlinami. Plenilci močvirske sklednice so vidra (Lutra lutra), lisica (Vulpes vulpes), divji prašič (Sus scrofa), kune (Martes sp.) in tudi večje ptice, npr. čaplja (Ardea cinerea) in krokar (Corvus corvus). Ti ogrožajo predvsem gnezda z jajci in mladiče. Mlade želve plenijo tudi ščuke (Esox lucius) in somi (Silurus glanis). Močvirske sklednice se parijo spomladi, jajca pa začnejo odlagati junija, kar sovpada s cvetenjem vodne perunike (Iris pseudacorus). Močvirske sklednice odložijo povprečno 4–6 jajc v peščena tla. Mladiči se običajno izležejo po 8 do 10 tednih. Kadar toplota v tistem letu ne zadostuje več za popolni razvoj, lahko prezimijo tudi v jajcu in se izležejo šele naslednjo pomlad. Za močvirsko sklednico je voda ključnega pomena. Vodo potrebujejo za prehranjevanje, saj brez nje ne morejo pogoltniti hrane, ki jo lahko uplenijo tudi na kopnem. V primeru izsušitve vodnega telesa v poletnih mesecih estivirajo (zakopljejo se v blato in znižajo metabolizem), saj brez vode, kljub izobilju hrane, ne morejo preživeti. Življenjska doba je tudi do 120 let. Grožnje - močvirsko sklednico v Sloveniji v ogrožajo predvsem:
(1) izginjanje oziroma uničevanje ter fragmentacija primernih bivališč,
(2) pretirana uporaba biocidov, pesticidov in gnojil,
(3) naseljevanje tujerodnih vrst,
(4) prodiranje intenzivnih kmetijskih površin do vodnih površin.
Vrsta je izredno plaha in jo zaradi skritega življenja težko opazimo. Vrsta je občutljiva na motnje s strani človeka.
Vir:
VAMBERGER, M., G. LIPOVŠEK in M. GOVEDIČ, 2011. Prvo poročilo: Popis začetnega stanja in preučevanje vpliva projektnih aktivnosti na populacije močvirske sklednice na projektnem pilotnem območju Mura-Petišovci, 1. mejnik (stanje 2011).
VELIKI PUPEK
Veliki pupek (Triturus carnifex) je repata dvoživka iz družine močeradov in pupkov (Salamandridae). V povprečju meri odrasel osebek od 10 do 18 cm in je največja vrsta pupkov v Evropi. Rumeno-oranžen trebuh z značilnim vzorcem nepravilno oblikovanih pik, je "prstni odtis" posameznega osebka, po katerem ga lahko kadarkoli prepoznamo. Značilen je spolni dimorfizem. Samci imajo v obdobju parjenja značilen mesnat, visok in izrazito nazobčan hrbtni greben. Samice in mladostni osebki za razliko od samcev nimajo hrbtnega grebena, imajo pa zato vzdolž hrbta pogosto neprekinjeno rumeno črto. Veliki pupek je splošno razširjen v vsej Sloveniji, od nižin do montanskega pasu do gozdne meje, vendar je razmeroma redek. Življenjski prostor so območja, kjer je zadostna gostota primernih voda na določenem območju in ustrezen kopenski habitat, ki zajema travišča, grmišča in mejice z veliko skrivališči (pod odpadlim lesom, kamni ipd.). Mrestišča so raznolike občasne in stalne, stoječe ali počasi tekoče vode, brez rib. Prezimujejo na kopnem. Veliki pupki so bolj aktivni ponoči, odrasli osebki pa se bolj pogosto kot ostale vrste pupkov zadržujejo na dnu vode, na površino hodijo le po zrak in se nato hitro vrnejo nazaj na dno. Samica po oploditvi odloži okoli 200 jajčec in vsakega posebej ovije v liste plavajočih ali potopljenih vodnih rastlin. Ličinke se izležejo v mesecu maju. Glavni vzroki ogroženosti velikega pupka:
- (1) Izguba primernih vodnih in kopenskih habitatov, ki se med seboj prepletajo.
- (2) Intenzifikacija kmetijstva in onesnaženje voda (vnos pesticidov in gnojil, neurejene komunalne odplake ipd.).
- (3) Naseljevanje rib.
- (4) Izsuševanje.
- (5) Urbanizacija krajine.
Vir:
CIPOT, M., M. GOVEDIČ, B. SKABERNE, M. SOPOTNIK in A. ŠALAMUN, 2011. Popis začetnega stanja in preučevanje vpliva projektnih aktivnosti na populacije dvoživk (Amphibia) na projektnem pilotnem območju Mura – Petišovci. Končno poročilo.
NIŽINSKI URH
Telo pri nižinskih urhih je sploščeno in dolgo od 3 do 4,5 cm. Koža je značilno bradavičasta. Hrbet je temno olivne do rjave barve s temnejšim vzorcem, trebuh pa črn z oranžno-rdečimi lisami, ki se v predelu prehoda s prednjih in zadnji okončin v telo ne stikajo. Zenica je srčasta. Nižinski urhi so prebivalci odprtih in dobro osončenih nižinskih območij, predvsem poplavnih travnikov, nižinskih poplavnih gozdov in lok do 300 metrov nadmorske višine. Razmnožujejo se v večjih trajnih in stoječih vodah, kot so mrtvice, gramoznice in ribniki z nizko okoliško vegetacijo, ki se ne izsušijo, imajo veliko podvodne vegetacije in so brez rib. V času parjenja (od aprila do julija oz. avgusta) se samci značilno oglašajo ("ukajo"), ko napihujejo sprednji del telesa in ogrlje. Ena samica lahko v sezoni izleže več kot 300 dvobarvnih jajc. V vrvičastem mrestu je do 30 posamičnih jajc pritrjenih na vodne rastline. Topli del leta preživijo v ali ob vodi. Prezimujejo na kopnem od oktobra do marca zariti v tla, pod ali v odmrlem drevju, pod kamni ipd. Primerni prehranjevalni habitati so ekstenzivni močvirni travniki, prezimovališča in poplavni nižinski gozd. Glavni vzrok ogroženosti vrste je uničevanje naravnih bivališč (naravnih močvirij in travnikov), zaradi intenzifikacije in modernizacije kmetijstva ter posebno izsuševanja, zasipavanja in/ali onesnaževanja primernih poplavnih in močvirnih območij ter intenzivno ribištvo. (1)
Vrsta je ekološki indikator za posebno bogate nižinske habitate, ki so pomembni za mnoge rastline in nevretenčarje, zato ima tudi krovno naravovarstveno vrednost (2).
Vir:
(1) CIPOT, M., M. GOVEDIČ, B. SKABERNE, M. SOPOTNIK in A. ŠALAMUN, 2011. Popis začetnega stanja in preučevanje vpliva projektnih aktivnosti na populacije dvoživk (Amphibia) na projektnem pilotnem območju Mura – Petišovci. Končno poročilo.
(2) BERGINC M, 2003. Ekološke zahteve vrst Priloge II Direktive o habitatih. MOP.
